V srednji šoli sem imela najraje prakso

Same srednje šole sem se veselila, ker sem hotela čim prej postati kozmetičarka in tako začeti delati. Vedno me je veselila lepota obraza. Že kot majhna, mi je razlaga mami, da sem vedno v kopalnici vse razmetala in se pogosto tudi našminkala. Sama mami mi je povedala, da tako kot sem bila majhna je pričakovala, da bo na obrazu en zmazek, a očitno sem že takrat opazovala svojo mami, ker sem se baje dokaj lepo namazala. 

Mami je morala svoja ličila počasi kar skrivati, tako mi je pustila samo tista, ki jih v bistvu ni več uporabljala, druga pa je imela spravljena drugje, ker mi ni mogla dopovedati, da se ne smem ličiti. No, to veselje se ni končalo, tako sem nadaljevala svojo pot na srednjo kozmetično šolo. Kako ponosna sem bila, ko sem prvi dan stopila na to šolo. Meni je pomenila vse. 

Prvi dan so nam povedali, koliko imamo pouka, kdaj začnemo prakso in koliko imamo prakse. Tako sem čakala na prakso, komaj sem čakala, da se začne. Ker ti šola ni poiskala prakse, si si prakso moral poiskati sam. Meni je pomagala moja mami, a ne zato, da mi je našla lepotni salon, jaz sem točno vedela, kje so lepotni saloni in v katerih si želim delati. Pomagala mi je napisati prošnjo za prakso in me mirila, ko sem šla na razgovor. 

Ko so mi v salonu, ki sem si najbolj želela delati, povedali, da lahko pri njih opravljam prakso, sem vedela, da se bom veliko naučila. In res sem se, to je bila moja najboljša življenjska izkušnja. Komaj čakam, da imam naslednjo prakso.